In memoriam: Gustav Gnamuš (Žalna seja bo 8. 5. ob 12.00.)

Poslovil se je Gustav Gnamuš, dolgoletni profesor slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO). V slovo kolegu in prijatelju sklicujemo žalno sejo v sredo, 8. maja 2024, ob 12. uri, na UL ALUO, Erjavčeva cesta 23, v predavalnici 7.

Objavljamo nekrolog, ki ga je napisala prof. mmag. Ksenija Čerče.

 

---

Gustav Gnamuš
           IN MEMORIAM

Besede, ki jih izgovarjam, so tukaj, ker je stvarnost ponovno kruto pokazala, da življenje ne ponuja niti udobnega niti varnega zatočišča. Zadnji dnevi so bili za Gustava votlo odštevan čas. Bilo je preveč. Preveč krhkosti je grizlo kosti.

Res je … vsi bi hoteli grižljaj hruškastih stegen večnosti, nasloniti lica na njene pajčevinaste žile, hoteli bi neubrano šepetati, da bi bili bežno uslišani. A smrt ni brez imena in vsi, brez razlike, srkamo njen rdeč pepel.

Ostal nam je zgolj pičlo odmerjen odmev besed. Zven besed, ki ga poskušajo priklicati nazaj, a se nezmotljivo zaletijo v spodletel poskus.

 

Gustav Gnamuš je v slovensko slikarsko naracijo vstopil v drugi polovici 20. stoletja z generacijo visokega modernizma in tako imenovanim abstraktnim slikarstvom. Generacijo, ki je polje abstraktne slike za slovenski prostor identificirala, so zaznamovali preboji v nova razmerja, preizkušanje kapacitet /mej in čas preloma intersubjektivnih pojmovanjih. Gnamuševa spoznavna oporišča so za slednje predstavljala nujno orientacijsko orodje.

Slikarstvo se zmeraj formira kot pokrajina trenj, ki s prosevanjem antagonizmov pulzira in oblikuje zdrs v tkivo opozicij. Njegovi slikarski odgovori na slednje so bili prežeti s čutno inteligenco, lucidno preciznostjo in brez kompromisov, intuitivno ostri. Gnamuš je v nasprotju s tistim, kar se je kazalo kot brezpredmetno, v slikarstvu stvarem ontološko lociral konkreten element. Vidik, ki mu je znal vzpostavit telo in teritorij. Brez njegovih del bi bila zapuščina slovenskega slikarstva pusta pokrajina. Dediščina, ki je zapisana v slikah in izven njih.

 

Dragi bralec in dragi prijatelj,

o Gustavu govorim z glasom, ki ga ne sliši. Glas, ki ga poskuša obuditi v prisotnost. A iz krute čeljusti smrti proseva le žalost.

Ostali smo tisti, ki v njih pustoši občutek, ki ne ve ničesar o povratku. Zanj ne obstajajo meje ali rob. Občutek, za katerega ni zidov, ne pregrad in ne vek. Občutek nemega glasu, v katerega je pripeto žalovanje brez ločnice in brez umika.

Smrt se v reko življenja potaplja kot lovilec s ostrim klešči.  Na obalo prinese plen in življenje ostane globoko pod vodo utišan ulov.

 

Dragi Gustav. Karizmi, v kateri si bil edinstven, je botrovala krepost pronicljivega uma, iskrenost, ki ne pozna norm, in razsežnost človeškega duha, prežeta z intuitivno inteligenco, ki jo premorejo v umetnosti le redki.

Zenovski modreci pravijo, da pustiti za sabo spomin ni enako, kot pustiti za sabo sled. Med nami te ni več … a za tabo bo ostal neizpodbiten zaris človeškosti, modrost lucidnega humorja, značajski utrip in tisti neizrekljiv glas srca … duh, ki ga tudi smrt ne bo uspela ukrotiti.

 

Ksenija Čerče